Digitalne video kamere - kaj izbrati

18. 03. 2009 23:11:13

Večkrat se sprašujemo katero video kamero se v določenem trenutku splača kupiti. A medtem ko se poštni nabiralniki šibijo pod težo reklamnih letakov tehničnih trgovin in ko iskanje po spletnih trgovinah izvrže nekaj deset ali celo sto modelov kamer, je odgovor še vedno sila preprost – izbrati se najbolj splača tisto, ki ustreza našim potrebam in pričakovanjem.

Katero kamero naj kupim?

Na področju zabavne elektronike se dokaj pogosto zgodi, da se poceni nakup dolgoročno izkaže za precej dražjega. Osnovni in najcenejši model, ki je zadovoljeval naše potrebe prvih nekaj mesecev, lahko hitro prerastemo in pojavi se želja ali celo potreba po dodatnih funkcijah, ki jih ponuja za razred ali dva dražja kamera. Če bi slednjo kupili že na začetku, bi torej na daljši rok dejansko prihranili. Zato je pomembno, da znamo pred nakupom natančno opredeliti svoje želje in potrebe.

Nosilec za shranjevanje slike in zvoka

Trenutno se nahajamo v zanimivem prehodnem obdobju, ko so na trgu prisotni kar štirje različni tipi video kamer glede na nosilec za shranjevanje slike in zvoka.

MiniDV kaseta se je prvič pojavila pred več kot desetletjem in je danes še vedno najzanesljivejši nosilec slike in zvoka za amaterske in polprofesionalne video kamere. Njene prednosti so: preizkušena tehnologija, enostavno rokovanje, brezizguben zapis video signala v formatu DV, visoka obstojnost zapisa, relativno enostavno in poceni arhiviranje posnetkov ter vsesplošna razširjenost formata. Pomembna pozitivna lastnost kaset je tudi ta, da nam nikoli ne zmanjka prostora za zapis slike in zvoka, če nam le ne zmanjka kaset. A tudi v primeru, ko smo s seboj pozabili vzeti dodatne kasete, je problem hitro rešljiv, če je le v bližini kakšna trgovina ali bencinska črpalka. Seveda pa ima zapisovanje slike in zvoka na kasete tudi nekatere pomanjkljivosti. Dostop do posnetega materiala na kasetah je vedno sekvenčen, kar pomeni, da vedno potrebujemo vsaj nekaj časa za previjanje traku, da najdemo želen posnetek. Zamuden je tudi prenos posnetkov na računalnik, saj poteka v realnem času. Zajem ene ure video materiala bo tako trajal nič manj kot eno uro.

DVD ni in najbrž tudi nikoli ne bo dosegel priljubljenosti miniDV kaset. Proizvajalci so začeli izdelovati kamere, ki sliko in zvok zapisujejo na DVD ploščke v želji, da bi ponudili rešitev za pomanjkljivosti kaset. A resnici na ljubo je DVD v kamerah prinesel več novih težav kot pa rešitev. Resda se je dostopni čas do posnetkov bistveno skrajšal, vendar so se pojavile težave tako s kakovostjo posnetkov kot tudi z obstojnostjo in kasnejšo montažo. Da bi na DVD spravili več kot le nekaj minut posnetkov, so se morali proizvajalci zateči k izgubni kompresiji, ta pa v določenih pogojih prinaša bistveno slabšo sliko, kot smo je vajeni pri DV zapisu na kasetah. Hkrati so DVD kamere precej občutljive na mehanske vplive iz okolja, rokovanje je zahtevnejše, trajnost zapisa na DVD ploščku pa v primerjavi s kasetami manjša. Težave se pogosto pojavijo tudi pri montaži, saj mpeg2 kompresija temelji na združevanju podobnih sličic. To nekaterim montažnim programom povzroča težave, v vsakem primeru pa sta za neposredno delo s posnetki v formatu mpeg2 potrebni večja računska moč ter večja količina delovnega pomnilnika. DVD kamere so tako primerne za tiste uporabnike, ki nimajo želje po kasnejši montaži, pač pa si želijo posnetke zgolj čim prej ogledati na domačem televizorju.

Trdi disk se uveljavlja kot vse resnejša alternativa dosedanji prevladi miniDV kaset. Njegove poglavitne prednosti so izjemno kratek dostopni čas do posameznih posnetkov, njihov enostaven prenos na računalnik (računalnik kamero vidi kot dodaten trdi disk) ter možnost snemanja v različnih video formatih (če kamera to omogoča). Kljub temu se lahko nakup kamere s trdim diskom v nekaterih primerih izkaže za napačno odločitev. Čeprav so diski dandanes mnogo trpežnejši kot nekoč, je njihova uporaba še vedno tvegana ob neugodnih vremenskih razmerah, pri snemanju na visokih nadmorskih višinah ali pri snemanju ekstremnih športov. Odpoved diska pomeni izgubo vseh posnetkov, prav tako pa tudi odpoved kamere, saj modeli za domačo uporabo ne poznajo izmenljivih diskov. Slednje je lahko težava tudi v primeru, ko disk zapolnimo, v bližini pa nimamo računalnika. Za popotnike je tako vsekakor primernejša odločitev za kamero, ki sliko in zvok zapisuje na kasete.

Spominske kartice so komaj začele svoj pohod v video kamere. Še nedavno so bile izjemno drage, a s padanjem cen ter povečevanjem kapacitete obetajo, da bodo postale prvi medij, ki bi mu uspelo popolnoma in enakovredno nadomestiti kasete. Kartice namreč združujejo najboljše iz obeh svetov – trpežnost in enostavno rokovanje miniDV kaset ter hiter prenos posnetkov na računalnik, ki je poglavitni razlog za uspeh trdih diskov. Na spominske kartice bo posnetke moč zapisovati v različnih video formatih (če bo kamera to omogočala), majhna velikost kartic pa bo še dodatno prispevala k manjšim in lažjim kameram. Pričakovati je, da bodo kartice postale vodilni medij, a ob tem bo potrebno poskrbeti tudi za trajno arhiviranje. Spominske kartice so vendarle bolj podvržene okvaram kot kasete, njihova cena pa še nekaj časa ne bo takšna, da bi jih lahko uporabili tudi za izdelavo arhiva video posnetkov. Trenutno je na trgu le nekaj kamer, ki sliko in zvok zapisujejo na spominske kartice, a že kmalu lahko pričakujemo, da bo tovrstne kamere v svojo ponudbo uvrstila večina priznanih proizvajalcev.

Običajna ali visoka ločljivost

Za video visoke ločljivosti (High Definition - HD) se zdi, da bi že zdavnaj moral prevladati na trgu, a še vedno kamere običajne ločljivosti (Standard Definition – SD) dosegajo boljše prodajne rezultate. Vsekakor je realno pričakovati, da bo v prihodnosti video s sedanjih 720 x 576 točk popolnoma prešel na višjo ločljivost, toda v igri je več standardov. Zato nekateri poznavalci opozarjajo, da je morda bolje počakati z nakupom kamere visoke ločljivosti do popolne uveljavitve določenega standarda, do tedaj pa čas preživeti s kakovostno kamero običajne ločljivosti. Nenazadnje večina evropskih televizijskih hiš še vedno oddaja v običajni PAL ločljivosti (720 x 576) in pričakovati je, da bo preteklo še vsaj nekaj let do popolnega prehoda na oddajanje v visoki ločljivosti.

Ker je ločljivost video kamere določena s televizijskim standardom, je navajanje ločljivosti tipala kamere v večji meri le trženjska poteza proizvajalcev. Za snemanje videa ni potrebe po eno- ali večmilijonski ločljivosti slikovnega tipala. Pri običajni ločljivosti 720 x 576 namreč potrebujemo le dobrih 400.000 točk. Nekaj dodatnih točk je sicer potrebnih, če ima kamera elektronski stabilizator slike, ves ostali presežek pa je namenjen funkciji fotografiranja, če jo kamera seveda premore.

Ločljivosti video kamere ne smemo enačiti z razmerjem stranic slike. Razmerje 16:9 še ne pomeni, da kamera snema tudi v visoki ločljivosti. Skorajda vsi, tudi najcenejši SD modeli že ponujajo tudi snemanje v tako imenovanem „kino“ formatu – le da gre pri nekaterih za pravih 16:9, drugi pa formatu 4:3 dodajo le značilna črna pasova zgoraj in spodaj.

Možnost fotografiranja

Nekatere video kamere poleg snemanja slike in zvoka ponujajo tudi možnost fotografiranja. Pri tem se nekateri modeli odrežejo bolje, drugi slabše, a glede kakovosti fotografije večinoma še vedno zaostajajo za fotografskimi aparati. Zato naj možnost fotografiranja ne bo odločilen dejavnik pri odločitvi za (ne)nakup določenega modela. Pomembneje se je osredotočiti na druge, za snemanje dejansko pomembne lastnosti, za foto funkcijo pa naj velja: če je zraven, v redu, sicer pa je ne bomo pogrešali.

Avtomatika ali ročne nastavitve

Pomembno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti pred nakupom, je, kako resno se nameravamo ukvarjati s snemanjem ter ali bo to morda postalo naš hobi. V tem primeru nas bo kamera z majhnim številom ročnih nastavitev hitro začela omejevati. Po drugi strani za občasno beleženje pomembnejših družinskih dogodkov običajno ne potrebujemo kopice ročnih nastavitev, sploh če naj bi kamero uporabljalo več družinskih članov.

Avtomatika v običajnih, neproblematičnih svetlobnih pogojih ponavadi zadostuje. A čim želimo nekaj več, čim želimo delovati v zahtevnejših okoljih, se ročne nastavitve pokažejo za neizogibne. Modeli v cenovnem razredu do 500 evrov običajno ponujajo le samodejno ali pol-samodejno delovanje, za popolni nadzor vseh parametrov (zaslonka, čas, belina, občutljivost) pa je potrebno seči globlje v žep. Ob tem velja opozoriti tudi na razlike med proizvajalci – nekateri pri vstopnih modelih ne ponujajo skoraj nobenih ročnih nastavitev, medtem ko drugi ročnih nastavitev ne uporabljajo kot načina tržne segmentacije svojih izdelkov.

Eden izmed "magnetov" za kupce naj bi bili po mnenju tržnikov različni digitalni efekti, kot na primer dodajanje napisov, prelivov, spreminjanje barv in podobno. To so lastnosti, na katere se ob nakupu kamere ni vredno ozirati, saj lahko vse to veliko bolje napravimo kasneje ob montaži, hkrati pa nam ostanejo nedotaknjeni originalni posnetki.

Priključki

Število priključkov, ki jih posamezna video kamera premore, je običajno premo sorazmerno z njeno ceno. Dražje kamere jih ponujajo več, v nadaljevanju pa si bomo ogledali najpomembnejše in čemu kateri od njih služi.

FireWire (včasih poimenovan tudi 1394 ali iLink) služi digitalnemu prenosu slike in zvoka s kamere na računalnik, pri čemer kakovost slike ostane enaka. Oznaka DV OUT pomeni, da lahko sliko in zvok prenašamo le s kamere na računalnik, DV IN pa omogoča prenos tudi v obratni smeri. Zmontiran posnetek lahko v tem primeru z računalnika prenesemo nazaj na kaseto, kar se izkaže kot uporabno za arhiviranje ali za kopiranje kaset.

AV običajno označuje kompozitni analogni video in avdio izhod za priklop na televizijski sprejemnik ali drugo analogno napravo. Nekatere dražje kamere imajo tudi analogni video in avdio vhod, kar je uporabno za digitalizacijo posnetkov iz analognega vira.

S-video je izhod analognega video signala, ki ponuja boljšo kakovost slike kot običajni kompozitni izhod. Da bi ga lahko uporabili, mora tudi televizijski sprejemnik ali druga analogna naprava omogočati priklop S-video kabla.

USB služi digitalnemu prenosu fotografij na računalnik, če kamera omogoča tudi fotografiranje, hkrati lahko video kamero uporabimo tudi kot spletno kamero (webcam). USB priklop ni primeren za prenos slike in zvoka, razen pri kamerah s trdim diskom, kjer ne prenašamo video in avdio toka, pač pa datoteke.

Priklop za slušalke je izjemno koristen dodatek, čeprav ga večina proizvajalcev v kamerah nižjega, pa tudi srednjega cenovnega razreda vse bolj opušča. Omogoča nam kontrolo zvoka že med samim snemanjem, kar je za resnejšega hobi snemalca že skoraj nuja. Toliko bolj, če upoštevamo rek znanega režiserja, da zvok predstavlja 90 odstotkov tistega, kar vidimo.

Priklop za mikrofon je naslednji, ki so ga skoraj vsi proizvajalci v vnemi zniževanja stroškov odstranili iz kamer nižjega, pa tudi nekaterih modelov srednjega cenovnega razreda. Podobno kot za priklop za slušalke tudi zanj velja, da je nujen za vsakega resnejšega hobi snemalca. Z zunanjim mikrofonom namreč lahko posnamemo mnogo kvalitetnejši zvok brez motečih šumov, odmevov in ostalih motenj, saj ga lahko približamo izvoru.

Zoom in stabilizator slike

Skoraj vse kamere na trgu ponujajo takšen ali drugačen način stabilizacije slike. Zmanjševanje teže in miniaturizacija kamer je namreč prinesla veliko občutljivost na vsakršne, tudi najmanjše tresljaje snemalčeve roke. Dodajmo temu še ekstremno dolge goriščne razdalje objektiva in recept za tresoče se posnetke je na dlani. Da bi odpravili oziroma vsaj omilili tresoče posnetke, so proizvajalci v kamere začeli vgrajevati stabilizatorje slike.

Optični stabilizator ponuja boljšo umiritev slike ter hkrati ne vpliva na njeno kakovost, a je žal dražji in zato ni prisoten v nižjem cenovnem razredu. Tam je svoje mesto našel elektronski stabilizator, ki je nekoliko manj učinkovit, a za ne preveč zahtevne družinske snemalce še vedno zadovoljivo opravlja svojo nalogo.

Kot smo že omenili, je tresenje slike močno povezano z dolžino goriščne razdalje objektiva. Večji kot je zoom, bolj bo prišel do izraza vsak premik, tresljaj, celo vdih snemalca. Zato je ekstremni, 20- in večkratni razpon zoom objektiva uporaben le, če imamo kamero na stojalu. V nasprotnem primeru si z njim ne moremo kaj dosti pomagati, saj bodo posnetki preveč tresoči, da bi bili gledljivi. Pomembnejši kot faktor razpona goriščne razdalje je podatek o vidnem kotu na širokokotnem delu objektiva. Kaj rado se zgodi, da v zaprtem prostoru "zmanjka širine", zaradi česar v kader ne dobimo vsega, kar bi želeli.

1 CCD ali 3 CCD

1CCD oziroma 3CCD označuje število slikovnih tipal, vgrajenih v kamero. Tako imenovane 1CCD kamere, ki so v amaterskem razredu v večini, imajo eno slikovno tipalo za zajem vseh barv. 3CCD na drugi strani pomeni, da se v kameri nahajajo tri slikovna tipala, pri čemer vsako od njih skrbi za zajem zgolj ene barve iz RGB (rdeča, zelena, modra) spektra. Na ta način dobimo boljšo barvno reprodukcijo in običajno tudi večjo ostrino.

Tri slikovna tipala poleg občutno boljše kakovosti slike pomenijo tudi občutno višjo ceno kamere. Nekaj proizvajalcev sicer ponuja tudi cenejše 3CCD modele, a povečini je za takšno kamero potrebno odšteti vsaj 1.000 evrov.

Ergonomija, rokovanje

Pomembna, a pogosto zapostavljena dejavnika pri odločitvi za nakup kamere, sta ergonomija in rokovanje. Poleg upoštevanja povsem tehničnih lastnosti je koristno, da kamero pred nakupom vzamemo v roke, jo preizkusimo, da ugotovimo, ali nam njena ergonomija ter način upravljanja ustrezata. Marsikateri moški ima težave z upravljanjem novih miniaturnih kamer, saj so za njegovo velikost roke enstavno premajhne. Če nam držanje določenega modela kamere povzroča težave, bomo le stežka napravili dobre, mirne posnetke. Enako velja za dostop do najpogosteje uporabljanih funkcij. Nekaterim bolj ustreza upravljanje preko izbirnikov na LCD zaslonu, drugi imajo raje več gumbov.

ZaključekNajboljše video kamere ni. Vsak model je nekoliko drugačen in v paleti kamer različnih proizvajalcev je včasih težko najti najprimernejšo za svoje potrebe. Redko se zgodi, da bi ena kamera imela prav vse lastnosti, ki si jih želimo oziroma potrebujemo. Zato je potrebno skleniti kompromis in glede na obseg razpoložljivih finančnih sredstev izbrati tisto, ki glede na trenutno ponudbo kar najbolj zadovoljuje naše sedanje ter bodoče potrebe.

Če izbiramo med priznanimi proizvajalci, slabih kamer na trgu ni. So le bolj in manj primerne za določen tip uporabnika.

Vir: Video Kodeljevo

Želiš med prvimi izvedeti za najboljše sezonske ponudbe?
Prijavi se na e-novice, ki jih tedensko pripravljamo zate.

Vnesi pravilen e-naslov

Hvala za prijavo. Kmalu lahko pričakuješ prve tedenske e-novice.

® 2019 Ceneje d.o.o., del skupine Rockaway
  • Jeftinije.hr
  • Idealno.rs
  • Idealno.ba