Sredi noči zazvoni telefon. Klicatelj je policija, kraj zločina pa pariški Louvre. Tako se začne pustolovščina, ki me je potegnila v svet skrivnih združb, starodavnih šifer in nevarnih zarot. Igra Da Vincijeva šifra, ki sem jo dobil pri Konzolku, je na moji zvesti konzoli Sony PlayStation 2 obudila spomine na čas, ko so bile igre morda tehnično preprostejše, a zato nič manj napete. Podal sem se v vlogo simbologa Roberta Langdona, da bi razrešil umor in odkril eno največjih skrivnosti v zgodovini.
Kaj pomeni rabljena igra pri Konzolku?
Ker gre za igro s preteklostjo, je prav, da pojasnim, kaj pomeni nakup rabljene igre v Konzolku. Vsaka rabljena igra, ki jo dobijo v roke, gre skozi temeljit preizkus. Ekipa preveri, ali vse deluje, kot mora, od nalaganja do zadnje minute igranja. Pravzaprav ste pri nakupu rabljene igre še na boljšem kot pri novi. Dobite namreč dvoletno garancijo, kar je celo leto več od enoletne garancije za nove igre. To nudi izjemno varnost. Cena je seveda bistveno nižja od nove kopije, kar omogoča dostop do klasik, kot je ta, za manj denarja. Tudi če bi si igro želeli le izposoditi, je cena najema za rabljene naslove nižja. Pomembno je poudariti, da na ploščku ali kartici ni nobenih shranjenih podatkov prejšnjih lastnikov. Igra je povsem čista in pripravljena na vašo pustolovščino. Edina razlika je, da ni ovita v originalno folijo. Ko boste skrivnost Da Vincijeve šifre razrešili, pa lahko igro prinesete nazaj in jo zamenjate za naslednji izziv.
Skrivnost, zapisana na platnu
Da Vincijeva šifra je akcijska pustolovščina z močnim poudarkom na miselnih ugankah. Igra, ki je izšla leta 2006 za Sony PlayStation 2, temelji na istoimenski knjižni uspešnici Dana Browna, ne pa na filmu, ki je prišel v kinematografe istočasno. To pomeni, da lika Roberta Langdona in Sophie Neveu nimata podobnosti s Tomom Hanksom in Audrey Tautou, kar daje igri svojo lastno identiteto. Zgodba vas postavi v središče preiskave umora v muzeju Louvre, kjer morate z reševanjem anagramov, šifer in drugih zagonetk razkriti zaroto, ki sega daleč v preteklost. Razvila jo je ekipa The Collective, izdala pa založba 2K Games. Po svoji zasnovi spominja na mešanico serij, kot sta Tomb Raider in Broken Sword, a se osredotoča predvsem na intelektualne izzive.
Med ugankami in nerodnimi pretepi
Igranje je razdeljeno na dva dela. Prvi, daleč najboljši del, so uganke. Te so srce in duša igre. Raziskovali boste okolico, preučevali slike, iskali skrite simbole in sestavljali namige. Nekatere uganke so preproste, spet druge, kot je razvozlavanje zapletenih kripeksov, zahtevajo precej razmisleka. Občutek, ko končno razrešite zapleteno šifro, je odličen. Drugi del igranja pa je boj. In tu se igra spotakne. Ko vas napadejo sovražniki, se igra prelevi v pretepačino, ki deluje s pomočjo hitrega pritiskanja pravih gumbov ob pravem času. Sistem je okoren, počasen in se zdi povsem odvečen. Robert Langdon je profesor, ne pa akcijski junak, zato pretepanje menihov in policistov deluje vsiljeno in zmoti vzdušje. Velikokrat sem se raje odločil za beg ali pa sem se poskušal sovražnikom na daleč izogniti, kar je bilo pogosto lažje in hitreje kot spopad.
Potovanje skozi Pariz in London
Če se osredotočite zgolj na glavno zgodbo, boste za razrešitev skrivnosti potrebovali približno deset ur. Spletna stran HowLongToBeat navaja, da igralci za prehod PS2 različice v povprečju porabijo med 9 in 11 urami. Igra je izključno enoigralska izkušnja, brez kakršnihkoli večigralskih ali spletnih načinov. To je klasična pustolovščina stare šole, namenjena samostojnemu raziskovanju. Ker gre za igro za Sony PlayStation 2, seveda ne potrebujete nobene spletne naročnine. Težavnost ugank je prilagojena zgodbi in postopoma narašča, medtem ko je boj bolj preizkus potrpežljivosti kot spretnosti. Igra nima naprednih nastavitev dostopnosti, kot jih poznamo danes, a so kontrole dovolj preproste za vsakogar.
Pogled nazaj na leto 2006
Grafično je igra otrok svojega časa. Okolja, kot so Louvre ali londonske cerkve, so prepoznavna in polna podrobnosti, ki ustvarjajo primerno vzdušje. Vendar pa so modeli likov in njihove animacije danes videti precej togi in zastareli. To je pač realnost igranja na konzoli Sony PlayStation 2. Kljub temu pa umetniški slog uspešno ujame skrivnostno plat zgodbe. Glasbena podlaga je po drugi strani odlična in močno prispeva k napetosti med reševanjem ugank. Pohvaliti velja tudi glasovno igro, čeprav ne gre za filmske zvezde. Med igranjem sem naletel na nekaj manjših tehničnih težav, kot so občasno zatikanje in dolgi časi nalaganja med lokacijami, kar je bilo za PS2 igre precej običajno. Igra vsebuje nasilje, a je to prikazano na način, ki je primeren za odrasle igralce, ki jih zanimajo trilerji.
Enkratna, a nepozabna skrivnost
Ko enkrat razrešite vse uganke in pridete do konca zgodbe, Da Vincijeva šifra ne ponuja veliko razlogov za ponovno igranje. Gre za povsem linearno izkušnjo. Edini dodaten izziv je iskanje vseh skritih zbirateljskih predmetov, s katerimi lahko odklenete glasbeno podlago igre. Ker je igra za PS2, seveda nima sistema trofej ali dosežkov, ki bi spodbujali k ponovnemu preigravanju. Vrednost igre ni v njeni dolžini ali ponovnem igranju, ampak v enkratnem doživetju reševanja ene najbolj znanih fiktivnih skrivnosti. Ko jo zaključite, postane odličen primerek za polico ali pa idealen kandidat za menjavo v Konzolku.
Da Vincijeva šifra je igra, ki jo bodo radi preigrali vsi ljubitelji knjige in filma ter igralci, ki uživajo v dobrih miselnih izzivih. Če vas navdušujejo uganke, simboli in teorije zarot, boste v tej igri našli veliko zabave. Glavna pomanjkljivost je zagotovo okoren in odvečen bojni sistem, ki kvari sicer napeto vzdušje. Kdor išče predvsem akcijo, naj to igro preskoči. Za vse ostale pa je to zanimivo potovanje v preteklost, tako zgodovinsko kot igričarsko. Ker gre za starejšo igro, je odlično, da Konzolko ponuja dvoletno garancijo tudi za rabljene naslove, kar vam daje popolno brezskrbnost. In ko boste skrivnost razvozlali, lahko igro zamenjate za kakšno drugo pozabljeno klasiko iz njihove bogate zbirke retro iger.
