Se še spomnite tistega občutka, ko ste po mesecih pričakovanja končno vtaknili novo igro v konzolo, le da bi ugotovili, da je nekaj hudo narobe? To je bila moja izkušnja s Spyro: Enter the Dragonfly. Po briljantni originalni trilogiji na prvem PlayStationu so bila pričakovanja za Spyrojev debi na PlayStation 2 gromozanska. Žal pa je končni izdelek deloval kot zmajček z zlomljenim krilom. Ekipa iz Konzolka mi je priskrbela rabljen primerek in me poslala na nostalgično, a precej nerodno potovanje po spominski stezi.
Kaj pomeni rabljena igra pri Konzolku?
Preden se potopimo v zmajeve dežele, razčistimo nekaj o rabljenih igrah. Nakup rabljene igre pri Konzolku ni kot nakup mačka v žaklju na spletnem oglasniku. Vsaka igra gre skozi strog postopek preverjanja, kjer se prepričajo, da vse deluje brezhibno. Najboljši del? Rabljene igre imajo kar dveletno garancijo, kar je celo leto več kot pri novih igrah! To pomeni večjo varnost za vaš denar. Cenovno so seveda precej ugodnejše, kar omogoča lažji dostop do iger, ki bi bile sicer morda predrage. Poleg tega ohranjate vrednost v obtoku, saj lahko igro, ko jo odigrate, ponovno zamenjate za popust pri naslednjem nakupu. Na disku ni nobenih shranjenih podatkov prejšnjih lastnikov igralna izkušnja je identična novi igri, le da manjka originalna folija. Pri rabljenih igrah je edini pomislek ta, da so morebitne kode za dodatno vsebino morda že unovčene, a pri starejših igrah, kot je ta, to ni težava.
Zmaj v novih, a praznih deželah
Spyro: Enter the Dragonfly je 3D platformska pustolovščina, ki nadaljuje zgodbo po dogodkih v Year of the Dragon. Zlobni Ripto se vrne in med slovesnostjo razprši vse dragocene kačje pastirje, ki so ključni za magijo zmajev. Naš vijolični junak mora tako ponovno rešiti dan in zbrati vse izgubljene žuželke. Igra poskuša slediti formuli, ki so jo postavili pri Insomniac Games, in jo lahko primerjamo z igrami, kot sta Jak and Daxter: The Precursor Legacy ali Ratchet & Clank, a žal brez njune tehnične dovršenosti in šarma. Razvijalca Equinoxe Digital Entertainment in Check Six Studios sta prevzela štafetno palico, a sta se med tekom očitno spotaknila. Igra je v osnovi poskus prenosa klasične Spyro izkušnje na zmogljivejšo strojno opremo, a ji to spodleti na skoraj vseh ključnih področjih.
Ko mehanike ne poletijo
Na papirju je igranje znano in preprosto. Spyro teka, skače, jadra in bruha ogenj, tako kot smo ga navajeni. Novost so dodatni tipi dihanja, kot sta led in elektrika, ki pa so v praksi premalo izkoriščeni in delujejo kot nepotreben dodatek. Upravljanje z zmajčkom je okorno, gibi so manj odzivni kot v originalih, kar je še posebej moteče pri natančnem skakanju. Največji greh igre pa so ogromne, a prazne stopnje. Svetovi so bistveno večji kot na PlayStationu 1, a so napolnjeni z dolgimi, dolgočasnimi odseki brez sovražnikov, draguljev ali kakršnekoli zanimivosti. Spomnim se, kako sem pet minut letel čez prazno travnato polje in se spraševal, ali sem zgrešil bistvo. To je posledica hitenja z razvojem, kjer so očitno zgradili ogrodje svetov, a jih niso imeli časa napolniti z vsebino.
Tehnične podrobnosti ali bolje rečeno, težave
Tukaj se začne prava nočna mora. Igra je tehnično ena najbolj problematičnih na celotni PlayStation 2 platformi.
Kampanja za enega igralca traja po podatkih s spletne strani HowLongToBeat.com približno 9 ur, za 100-odstotno dokončanje pa boste potrebovali okoli 11 ur in pol. Igra nima večigralskega načina, ne lokalnega ne spletnega. Ker gre za igro iz leta 2002, seveda ni bilo nobenih popravkov ali prenosljive vsebine, zato je izkušnja takšna, kot je bila ob izidu – polna hroščev. Težavnostnih nastavitev ni, igra pa je na splošno precej enostavna, če odmislimo frustracije zaradi tehničnih pomanjkljivosti.
Grafična podoba in zvok, ki jočeta po pomoči
Grafično je igra korak nazaj celo v primerjavi s predhodniki na šibkejši konzoli. Število sličic na sekundo konstantno pada, včasih tudi pod 20, kar povzroča zatikanje in neugodno igralno izkušnjo. Naletel sem na nešteto hroščev: Spyro je padal skozi tla, sovražniki so se zatikali v stenah, zvok pa se je pogosto ponavljal v neskončnost, kar me je prisililo v ponovni zagon konzole. Najbolj zloglasni so nalagalni časi, ki so med stopnjami trajali tudi več kot minuto, kar popolnoma uniči ritem igre. Glasba, ki jo je ponovno zložil Stewart Copeland, je sicer eden redkih svetlih elementov, a je pogosto prekinjena z zvočnimi hrošči. Igra ima PEGI rating 3+, saj nasilje ni izrazito, a tehnične težave so lahko vir frustracij za mlajše igralce.
Ali se splača vztrajati?
Iskreno, ponovna vrednost igranja je skoraj nična. Ko enkrat zberete vseh 90 kačjih pastirjev in premagate edinega šefa v igri (Ripta), ni nobene motivacije za ponoven prehod. Ni New Game+ načina, ni skritih svetov, ni dodatnih izzivov. Zaradi praznih svetov in ponavljajočih se mini iger postane zbiranje vseh draguljev bolj muka kot zabava. To je igra, ki jo odigraš enkrat iz radovednosti ali trmaste nostalgije in jo nato za vedno pospraviš na polico. Skupnost okoli igre danes obstaja predvsem v obliki šal na njen račun in speedrunov, ki izkoriščajo hrošče, da igro končajo v nekaj minutah.
Zaključek: Zlomljena nostalgija
Spyro: Enter the Dragonfly je žalosten opomin, kako lahko hitenje in pomanjkanje nadzora kakovosti uničita obetaven naslov. Igra je v svojem jedru zlomljena in nedokončana ter predstavlja eno največjih razočaranj svoje generacije. Priporočam jo le najbolj zagrizenim oboževalcem Spyra, ki želijo dopolniti svojo zbirko, ali tistim, ki jih zanima zgodovina slabih iger. Za vse ostale obstaja toliko boljših platformskih iger na PlayStation 2.
Če vas kljub vsemu mika preizkusiti to razvpito poglavje v Spyrovi zgodovini, je nakup rabljene igre pri Konzolku pametna izbira. Ne le, da boste prihranili denar, ampak boste z dvoletno garancijo popolnoma varni. Ko boste z igro opravili, jo lahko prinesete nazaj in izkoristite sistem menjave staro za novo ter si znižate ceno naslednjega, upajmo, boljšega nakupa. Njihovi strokovnjaki v trgovini v ljubljanskem BTC-ju vam bodo znali svetovati in morda priporočiti igro, ki bo izbrisala grenak priokus te izkušnje.
