Že veš, kako delujejo 3D zasloni?

3D zasloni so vse bolj priljubljeni, a le malokdo pozna način njihovega delovanja. Gotovo te zanima, kaj je tisto, kar ti omogoča, da se med ogledom napete akcije popolnoma vživiš in dobiš občutek, da si na drugi strani zaslona, in ne na domačem kavču.

Precej razumljivo je, da mora dogajanje posneti kamera z dvema lečama – eno za levo in drugo za desno oko. Veliko težje pa je oblikovati takšen sistem gledanja TV ekrana, ki zagotavlja, da vsako oko zazna le eno od obeh slik. Razvijalci so predstavili kar nekaj sistemov, med katerimi sta se najbolj prijela pasivni in aktivni način 3D gledanja.

Najpogosteje uporabljen je aktivni način, ki je poimenovan po posebnih očalih z aktivno vgrajeno elektroniko. Ob tem se leva in desna slika prikazujeta izmenjaje z izjemno veliko frekvenco, kar pomeni, da mora zaslon prikazati dve sličici v enakem času, kot običajni zaslon prikaže eno. Pasivni način hkrati prikazuje obe sliki, in sicer na način, da je vsaka slika razrezana na vodoravne črte, ki se izmenjujejo vzdolž zaslona. Nato filter v zaslonu polarizira vse koščke ene slike, da se ti ujemajo z enim od polariziranih »stekelc« na očalih.

Tretja vrsta tehnologije, ki bo gotovo prevladala na tržišču, je avto-stereoskopični način, ki omogoča gledanje brez 3D očal. V delovanju je podoben pasivnemu 3D, le da namesto horizontalnih prikazuje vertikalne črte in da namesto polarizatorja uporablja lentikularno prevleko, nameščeno čez zaslon, ki sestoji iz tankih vertikalnih cilindričnih leč. Te drobne lečice povzročijo navidezno izmenjevanje črt, ki ga neposredno zazna oko. Poleg razpolovljene ločljivosti je slabost tega načina tudi izjemno slaba kotna vidljivost načina 3D, zato za družabne filmske večere za enkrat še vedno priporočamo televizor z aktivnim ali pasivnim načinom.