Veš, kako deluje tehnologija zaslonov na dotik?
Zasloni na dotik so popolnoma spremenili način, na katerega uporabljamo mobilne telefone in tablične računalnike. To, da lahko koga pokličeš, fotografiraš ali mu pišeš samo s potegom prsta po steklu, skoraj odtehta vse ostale ponesrečene futuristične obljube iz šestdesetih let. Pa veš, kaj se dejansko zgodi, ko prst povlečeš čez zaslon?
Tehnologija večine pametnih telefonov in tabličnih računalnikov temelji na kapacitivni upornosti in dejstvu, da tri četrtine prsta predstavlja slana voda. Če s prstom podrgneš po navadnem steklu, lahko pričakuješ zgolj mastno packo, če pa je na drugi strani stekla množica majhnih električnih polj, pride v steklu do temeljite prerazporeditve električnih nabojev, zaradi česar naprava lahko zazna, kdaj in kje točno se zaslona dotakneš. Zaznavanje dotika se dogaja nad LCD zaslonom, in sicer za to skrbi plast stekla tik pod zaščitnim ohišjem. Ta je na obeh straneh obdana s številnimi žičkami, ki so tako tanke, da lahko vidiš skoznje.
Na eni strani žičke z negativnim nabojem potekajo prečno, na drugi pa tiste s pozitivnim tečejo vzdolžno in tako oblikujejo mrežo, ki je ob straneh povezana s senzorji. Ko se s prstom dotakneš enega presečišča, žički na obeh straneh zbližaš in med njima ustvariš malce močnejše električno polje, kar takoj zaznajo senzorji ob straneh. Celice v prstu so polne vode s pozitivnimi in negativnimi ioni, zato električna polja začnejo ione razporejati, takoj ko začutijo dotik.
Najbrž ti je jasno, da je pozimi upravljanje telefona ali tablice precej oteženo, če nosiš rokavice. To se zgodi, ker rokavice niso dovolj prevodne, da bi zaslon lahko prišel v stik s pozitivnimi in negativnimi ioni. Toda ekran ne zaznava prsta samega, pomembno je le, da se zaslona dotikaš z nečim, kar ima podobno prevodnost kot prst – na primer banana. Kapacitivna upornost oziroma kapacitanca ima torej zelo demokratičen smisel za dotik!
