»Bodi mi v ponos.« To so bile zadnje besede, ki jih je oče namenil Livie. Vseh sedem let od tragične smrti staršev se je Livie trudila, da je z vsako odločitvijo, izbiro, besedo in dejanjem dosegala njuna pričakovanja, medtem pa z vso močjo in zrelostjo skrbela za svojo sestro. Zdaj pa je tik pred vpisom na univerzo in nepričakovani izzivi bodo preizkusili njeno trdoživost – in srce.
Livie vstopi na Princeton z izdelanimi načrti in trdno odločena, da jih uresniči: v letniku bo najboljša; vpisala se bo na študij medicine; spoznala bo prijetnega, spoštovanja vrednega fanta, s katerim se bo nekega dne poročila. Njeni načrti pa prav gotovo ne vključujejo alkoholnih sadnih želejev, žurerske sostanovalke, ki ji Livie ne more ničesar odreči, ali Ashtona, arogantnega – in izjemno privlačnega – kapetana moške veslaške ekipe, ob katerem po naravi sicer mirna Livie izgublja živce. Za nameček je tudi sostanovalec in najboljši prijatelj Connorja, ki povsem naključno popolnoma ustreza Liviejinim merilom. Zakaj torej kar naprej razmišlja o Ashtonu?
