Oprostite, tega najbrž ne bi smeli vprašati, toda ali se še komu zdi, da smo vse to že videli? Morda ne sklepamo prehitro, da ima moda krizo, če nam že tretjič ponuja tako imenovana nova sedemdeseta. Saj vemo, da je nemogoče, pa vendarle – si drznemo reči, da se je moda, no, ja, postarala?


Čeprav bom imela šele trideset let in sem modno aktivna najbrž slabih dvajset, sem doživela že vsaj tri vrnitve sedemdesetih, dvakrat dala skozi osemdeseta in devetdeseta, vmes pa imela bežno avanturo z zgodnjimi in poznimi šestdesetimi leti. Nič čudnega torej, da se zdim sama sebi nekoliko … no, stara, in oprostite mi, da ne skačem od navdušenja nad letošnjimi novimi petdesetimi Louisa Vuittona in Prade – ta šele zvenijo staro!


Lahko si samo predstavljam, kako se ob vlačenju nekdanjih kolekcij na dan počutijo tiste, ki so bile naokrog že prvič, ko so se zgodila sedemdeseta. Ko se tvoje srednješolske modne simpatije spet znajdejo med zapovedmi sezone, pač veš, da je čas, da nehaš slediti zapovedim. Kot tudi ni posebej vzpodbudno, da je vsak tvoj modni podvig dala skozi že tvoja mama. Vintidž kosi so vedno tako presneto težki, v vsaki nitki nosijo toliko zgodovine – zakaj naj bi se že navduševala nad nečim, kar ima več čustvene navlake od mene? Hočem nekaj, kar bo samo moje, samo enkrat, samo tik pred 2011!  Članek si do konca preberite tukaj.

Vir: Elle.si